Zgodovine zastave

Slovenska zastava je prvi simbol slovenske narodnosti, ki nam jo je skupaj z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji prineslo burno leto 1848. Slovenski izobraženci so takrat javno definirali slovenske narodnopolitične zahteve in predstavili narodnopolitični program, ki je med drugim zahteval skupno Kraljestvo Slovenije v okviru Avstrije ter jasno poudaril enakopravnost slovenskega jezika v javnosti.

169let-zastave6.jpg

Klasične zastave, ki so povzemale deželne barve (iz grba), so v Avstriji uvedli sredi 19. stoletja. Podoba grba dežele Kranjske je bila do leta 1836 že skoraj pol tisočletja nespremenjena. Na zlatem ščitu se je bohotil v mnogočem edinstven orel modre barve, ki je dajal deželi rumeno-modro barvno kombinacijo. Žal ni dokumentirano, če je Kranjska kdaj zares uporabila to kombinacijo v zastavi. Leta 1836 je birokratski sistem novega cesarja Ferdinanda I. začutil potrebo po spremembah in izvedel revizijo ter regulacijo nekaterih deželnih grbov. 17. novembra 1836 so deželni stanovski odbor obvestili o novem odloku dvorne pisarne o grbu vojvodine Kranjske - ta je izgubil v ščitu in v orlovi prsni preponi zlato (rumeno) barvo, ki so jo nadomestili s srebrno (belo). Stanovi so sicer leta 1837 protestirali zaradi degradacije plemenite barve, vendar odgovora z Dunaja ni bilo. Nato je vse zaspalo do burnega leta 1848, ko so izbruhnili izjemno hudi boji med stanovi, ki so še vedno zagovarjali zgodovinsko zlato barvo, in preostalimi Kranjci, ki so zagovarjali novo srebrno polje ščita. Spremenjeni grb je dajal deželi novo belo-modro barvno kombinacijo. Narodi so v svoji pomladi z obema rokama pograbili zastave, ki so služile kot pripomoček za signalizacijo in narodno identifikacijo. Narodne zastave so med ljudstvom kmalu zasenčile cesarsko (državno), ki je bila v barvah grba njegovega veličanstva – črno-rumena.

Slika: Grba Kranjske in Ljubljane ter deželne barve Kranjske. Dr. Karl Lind, Städte-Wappen von Österreich-Ungarn nebst den Landeswappen und Landesfarben, Dunaj, 1885.

169let-zastave1.jpg

Nove barve grba Kranjske so postale deželne barve takrat najbolj slovenske kronovine, zato so jih tudi Slovenci v obrobnih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Tako je bila pot slovenskim študentom, ki so leta 1848 razmišljali, kakšne barve naj si izberejo za narodni simbol, že utrta. Lovro Toman je bil študent prava na Dunaju, kjer se je udeleževal političnega življenja dunajskih Slovencev. Sedmega aprila 1848 zvečer, ko naj bi nemški del narodne straže izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu, so zavedni dunajski študentje pod vodstvom Tomana vkorakali v gostilno oziroma hotel Zlata zvezda, današnjo stavbo na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani, z belo-modro-rdečo zastavo v rokah. Zbrana družba, med njimi tudi narodni gardisti, naj bi obmolknili, medtem ko naj bi Toman glasno obžaloval sramoto, ki jo je Ljubljana storila svojemu narodu. "Slovenci nismo Nemci," naj bi poudarjal, "in tista sramotna cunja mora izginiti z grajskega stolpa, kjer sme vihrati edinole slovenska zastava". Še tisto noč naj bi vihar odnesel frankfurterico (črno-rdečo-rumeno) z gradu.

Slika: Dopisnica s slovensko narodno zastavo in himno. Iz arhiva Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
zastava 1.jpeg

Projekt izbora zastave države Slovenije je ob osamosvojitvi leta 1991 složno upošteval in vključil zgodovinsko utemeljeno vseslovensko belo-modro-rdečo zastavo z vodoravno razporejenimi barvami, ki so jo poimenovali slovenska narodna zastava. Nanjo so dodali nov grb Republike Slovenije in jo 25. junija 1991 sprejeli z odlokom o razglasitvi amandmaja C k slovenski ustavi. Tako sta zastava Republike Slovenije in slovenska narodna zastava dobili svojo pravno osnovo: »Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z dodanim grbom Slovenije.«

Več na Grboslovje.si »

Slika: delo.si