Avtor: Jakob Novak* in Matija Kenda
V kolikor se hočemo poistovetiti z osnovnim državnim simbolom, ki ga zastava predstavlja, mora biti ta dostojno nameščena in vzdrževana. To je večkrat zanemarjen vidik v kontekstu simbola in njegovega rokovanja. Ko zastavo nameščamo, moramo v prvi vrsti poskrbeti za primerna tehnična sredstva, ki bodo najvišjemu državnemu simbolu resnično dala pravi pomen. Le s tem na pravilen način spodbujamo domoljubje in pripadnost, ki se kaže tudi v skrbi za okolico in njen videz.
Ne le s pogostim vihranjem zastav ampak tudi s pravilnim nameščanjem zastav na pročelja zgradb se da razbrati spodobnost in urejenost državnih in lokalnih ustanov ter vljudnost in častnost njihovih predstavnikov. Trenutno stanje pa po večini odraža ravno nasprotno. Zastave so na večini državnih in občinskih zgradbah zavite, fasade pod nosilci pa umazane. To nam je postalo nekaj vsakdanjega in ne preizprašanega. Predvsem izobraževalne ustanove s takšnim nepravilnim in slabim nameščanjem evropskih, državnih, občinskih in drugih zastav svojim učencem in študentom ne privzgajajo le nepripadnosti, ampak tudi slabo skrb za simbol in objekte.
Problem torej niso le neustrezno obešene in od vetra zavite zastave, temveč tudi uporaba po večini tehnično slabih in nedomišljenih nosilcev zastav, ki puščajo madeže na fasadah zaradi nepravilnega odvodnjavanja padavinskih vod. Nosilci zastav so arhitekturni element na stavbi, ki je v očeh javnosti ali laičnega posameznika popolnoma nevidna stvar. So uniformnega dizajna, ki so ga v preteklosti sestavljale kovane palice, kasneje pa ena oziroma več kratkih cevi, ki so pod kotom privarjene na bazo iz pločevine. Vse to priča o prilagodljivosti. Zgodovinsko je težko določiti, kdaj se pojavijo nosilci kot arhitekturni element. Najstarejši ohranjeni nosilec s konca 18. stoletja lahko vidimo na Linhartovi hiši na Streliški cesti, ki priča o tem, da so v preteklosti nosilcem dali kar nekaj pozornosti, ki se je kasneje izgubila. Dotični nosilec je še danes tehnično dovršen in dobro odvodnjava.
Primer starega predmodernega nosilca na Linhartovi hiši
Eno izmed redkih zgodovinskih obdobij, ko so se redki arhitekti in oblikovalci z obešanjem zastav začeli bolj pogosto ukvarjati, so bila trideseta 20. stoletja. Med njimi je bil prav arhitekt Jože Plečnik, ki je oblikoval ali uporabil že stare tehnično dovršene nosilce, ki jih je umestil v svoje arhitekturne stvaritve. Primere lahko vidimo na Glasbeni matici, Žalah, vrstnih hišah na Devovi ... Njegov unikatni nosilec pa stoji nad vhodom v NUK. Žal pa je bil Plečnik edini, saj drugi arhitekti temu niso posvečali veliko pozornosti. Prav tako ne oblasti in čas ob njihovi menjavi, ki je zahteval izobešanje novih zastav in posledično nove nosilce. Prav slednje in nove tehnologije varjenja niso prizanesle primernim oblikam in navsezadnje fasadam. Z nastopom modernizma tako nosilci dokončno postanejo ukrojeni kot uniformiran dizajn cevi, pod kotom privarjene na pravokotno bazo iz pločevine, ki se je samo reproduciral brez kakršnihkoli izboljšav in rešitev vse do danes.
Primeri uniformiranih nosilcev
Pri svojem več kot petnajstletnem opazovanju in opozarjanju sem ugotovil, da posamezniki in podjetja tako vse do danes delajo nosilce na tej eni in isti kopirani uniformni rešitvi. Slikovno dokumentiranje stanja prikazuje žalostno in zaskrbljujoče stanje. Na več kot 700 do 1000 fotografiranih in dokumentiranih nosilcih po vsej državi jih je majhen odstotek ustreznih, pa še ti izhajajo iz preteklih obdobij. Seveda je treba pri tem upoštevati, da ima majhen delež stavb v Sloveniji sploh nosilec, kar je povezano tudi s kulturo izobešanja zastav. K takšnem stanju je pripomogla tudi strokovna nezainteresiranost države in njenih institucij, kot je Svet za kulturo in identiteto prostora Slovenije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), ki niso v teh letih, kljub pobudi nas državljanov, temu posvetili nikakršne pozornosti, ki bi bila začetek reševanja te pereče problematike. To bi se moralo v prihodnosti začeti urejati, saj nosilci s tem tehnično nedomišljenim in uniformiranim dizajnom povzročajo uničevanje fasad, ki skupaj presega samo na stavbah javnih institucij večmilijonsko škodo.
Primeri škode na fasadah, ki jih delajo neprimerni nosilci
Tako kot spodbujamo domovinsko zavest z izobešanjem zastav, bi se to spodbujalo tudi s tehnično dovršenim nosilcem. Slednji pa mora biti ustrezen na takšen način, da pravilno odvede padavinske vode skupaj z umazanijo z nosilca samega, v kolikor pa je zastava navita na drog, pa še iz zastave.Trenutni nosilci so iz nerjavečega jekla ali vsaj pocinkani, a kljub najkvalitetnejšim materialom ne prizanašajo niti najnovejšim toplotnim fasadam, če niso ustrezno izdelani. Dokaz za to so stari kovani nosilci iz secesije in še pred njo, ki kljub temu, da so narejeni iz navadnega jekla, še danes ustrezno opravljajo svojo funkcijo.
Kot pravi arhitekt Miloš Kosec v svoji kolumni, ki je do sedaj edini tekst, posvečen nosilcu in njegovemu simbolnemu pomenu, ima nosilec vse značilnosti klasičnega oblikovalskega izdelka: je preprost in ponovljiv ter takoj ga prepoznamo. Zato bi se lahko iz arhitekturnega elementa, ki opravlja zgolj tehnično funkcijo in skromno državno izpostavo, prelevil tudi v dekorativni element, ki bi bil lastnikom v ponos. Nosilec tako lahko postane ne samo nosilec zastave, temveč svojevrstna platforma za predstavitev simbolov in identitete države, oseb, institucij, društev … Opremljeni z razsvetljavo, ornamentiko ali kako drugače pa dajo tudi lasten pečat objektu, na katerega so nameščeni. Ko so enkrat nameščeni, tam ostanejo, in če tam ni trajno izobešena zastava, zija praznina. Če parafraziram arhitekta Kosca: “Zastave se menjavajo, nosilec ostaja”.
Primeri ustreznih nosilcev
*(op. ur.) Jakob Novak je upokojenec, inovator in član društva Heraldica Slovenica. S svojim inovatorskim podjetjem Janov d.o.o. se ukvarja tudi z uporabnimi inovacijami na področju drogov za zastave in njihovih nosilcev. Med uspešnimi inovacijami, ki so z vlogami za mednarodno patentno in modelno zaščito predlagane: vrtljivi drog za zastave, ki onemogoča vetru zavijanje zastav, in tehnično dovršeni nosilci zastav, ki so oblikovani tako, da ne puščajo sledi padavinskih vod po fasadi ter so hkrati lahko oblikovani tudi kot dekorativni element, povezan z istovetnostjo stavbe in v njej živečih ljudi.
